Ta rde?i ton na petalih in sepalih se dosega s prekrivanjem rumene osnove z mo?no vijoli?nimi barvnimi pigmenti. To barvno prekrivanje namre? deluje na naše o?i kot rde?a barva. Zelo dvomljivo je, da bo kdaj koli uspelo dose?i tako mo?no rde?o barvo, kot jo ima na primer Sophronitis coccinea in veliko križancev s to orhidejo. Kjub temu pa je potrebno re?i, da je temna vinsko rde?a barva le dosegljiva.

Pri križanju teh rde?ih Phalaenopsis-ov uporabljajo vrste in njihove križance, ki dajejo dobro rumeno podlago in takšne ki imajo potencial posredovati mo?no vijoli?no barvo na svoje potomce.

Tako za rumeno podlago uporabljajo predvsem Phal. amboinensis in Phal. fasciata. Za vijoli?no barvo pa uporabljajo Phal. bellina, Phal. pulchra, Phal. mariae in Phal. violacea.

V želji da napravijo rumeni in vijoli?ni pigment v rastlinah mo?nejši, te vrste križajo med seboj in križajo z njihovimi naravnimi variacijami, ki imajo že v osnovi želeni pigment mo?neje izražen v svoji dedni zasnovi.

Kljub temu da je napredek pri križanju že zelo velik, pa še vedno pri dobljenih križancih opažamo veliko slabosti, ki prihajajo zelo mo?no do izraza. Te slabosti so namre? slabosti, ki jih same mati?ne vrste prinašajo v križanje in to so, slabo cvetenje, majhno število cvetov in majhni cvetovi. Tako te rastline najve?krat niti ne prispejo v prodajo, saj ne izpolnjujejo pri?akovanj kupcev, ki so navajeni velikih, pokon?nih in mo?no rasto?ih rastlin z velikim številom cvetov. Kljub temu pa je potrebno dodati še to, da ob še tako dobri in mo?ni vinsko rde?i barvi petal in sepal, »pesti?« ostaja vedno beli. Enostavno nobena od uporabljenih vrst nima rumenih niti vijoli?nih pigmentov na tem mestu in tako jih tudi križanci nimajo!

Tako na kratko lahko re?emo, da prave mo?ne živo rde?e barve orhidej Phalaenopsisa ni, je pa možna temna, vinsko rde?a barva.